Čemažar: Iz Kranja želim v World Tour ekipo


  • Čemažar: Iz Kranja želim v World Tour ekipo

    Čemažar: Iz Kranja želim v World Tour ekipo

    Dvajsetletni Nik Čemažar že nekaj let sodi med največje upe slovenskega cestnega kolesarstva. A zdi se, da je član kolesarskega kluba Kranj letos naredil še korak naprej.

    15. julij

    Ne bomo se zmotili, če zapišemo, da je za Nika Čemažarja kolesarstvo način življenja. Z njim smo se pogovarjali štirinajst dni po državnem prvenstvu v vožnji na čas, ko se je še drugič v tednu dni povzpel na zmagovalni oder. Čeprav je imel tisti dan na programu le lažji trening, je na pogovor prišel v »polni bojni opremi« (beri v klubskem dresu in na kolesu), saj jo je takoj po koncu iz Kranja mahnil proti Naklemu, kjer ga je čakal nekdanji izjemni smučarski skakalec, zdaj pa navdušen kolesar Robi Kranjec.

    Kolesarska stroka mladega Gorenjca budno spremlja že nekaj let. Kolesarstvo pa ni bil prvi šport, s katerim se je srečal v svojem otroštvu. “Trenirati sem začel leta 2011, predvsem zaradi druženja in zabave, saj se je s tem športom ukvarjalo nekaj sošolcev in prijateljev. Prej sem šest let treniral plavanje, pa sem se malo naveličal ploščic v bazenu. Skozi zabavo mi je kolesarjenje postajalo vedno bolj všeč,” prične pogovor Čemažar, ki nekaj kolesarskih genov ima, saj se je s tem športom ukvarjal tudi njegov stric: “A tega nisem vedel, ko sem začel trenirati.”

    Čemažar, ki bo drugega avgusta dopolnil 21 let, je vso kariero zvest enemu klubu. “Od začetka sem član kranjskega kluba in v njem sem doživel kar nekaj sprememb. Velika je bila pred kakšnimi petimi leti, ko smo zamenjali klubske barve. Zamenjalo se je precej trenerjev. Moj prvi je bil Uroš Šilar, potem me je imel štiri leta pri mladincih Matej Stare, pri članih pa sem začel z Miranom Kavašem, lani me je treniral Tadej Valjavec, letos pa spet Kavaš.” Nasploh ima Čemažar zelo dobro mnenje o slovenskih trenerjih. “Mislim, da premorejo veliko znanja. Na primer moj trener Miran Kavaš skrbi za treninge tudi tujih kolesarjev, tudi iz prokontinentalnih ekip. So pa tudi drugi trenerji, ki so bili včasih profesionalci in so se iz teh časov veliko naučili.”

    V klubu mu nič ne manjka
    Nik poudari, da v klubu vlada odlično vzdušje: “Super se počutim. S fanti se poznamo, smo kar prijatelji. Včasih je treniral Luka Eržen, zaradi njega sem začel, ker sva bila sošolca. Največ časa pa sem preživel skupaj z Jako Primožičem, s katerim sva prav tako bila sošolca, tudi potem v srednji šoli. Več ali manj sva vedno skupaj dirkala.” Tudi sicer mu v kranjskem klubu nič ne manjka. “Kar se tiče materiala, koles, dresov … imamo vse, kar potrebujemo. Večkrat gremo na priprave, za teden, tudi 14 dni. Kar se tega tiče, imamo vse priskrbljeno. Da bi pa zaslužil v takem klubu, pa ne moreš. To tudi ne more biti tvoj cilj, da živiš od niti ne kontinentalnega kluba.” Čemažar ne pozabi omeniti dobrega dela z mladimi. “V klubu je kar precej mladih, ki so dobri. Bolj se mi zdi pomembno, da v teh letih rad treniraš, da uživaš na kolesu, kot pa da si pri recimo 12 letih že osredotočen na rezultat. Mislim, da so prava klapa. Kakšen me tudi vpraša za nasvet, čestitajo, če dobro dirkam.”

    Mohorič v veliko pomoč
    Leto 2020 je zaznamoval novi koronavirus. Zaradi Covida-19 je celoten šport doživel velike spremembe, kolesarstvo pri tem ni izjema. “Ta koronavirus nam je dobro ponagajal, nismo mogli toliko skupaj trenirati. Več ali manj smo bili vsak zase. Sam sem bil veliko na gorskem kolesu. Nisem videl neke potrebe, da bi treniral po cestah, ker tako ali tako nismo vedeli, kdaj bodo sploh dirke,” je dejal Čemažar, ki pa je iz dane situacije potegnil ogromno. “Mislim, da mi je to obdobje koronavirusa kar koristilo. Z Matejem Mohoričem sva bila že od prej prijatelja, vse odkar sem leta 2015 začel malo bolj resno dirkati, mi je bil on eden od večjih vzornikov. Dal mi je nekaj zelo dobrih nasvetov. Letos pa sva se precej zbližala in postala zelo dobra prijatelja. Od njega sem se veliko naučil. Skoraj ves čas sva skupaj trenirala. On je bil prvič po toliko letih daljše obdobje doma. Zelo veliko sem se naučil. Če me karkoli zanima, ga vprašam. Sva dnevno v stiku. Zbližala sva se do te mere, da ne govoriva samo o kolesarstvu, razvila sva prijateljski odnos. Kolesarstvo je zadeva, ki jo oba rada počneva, pogovarjava pa se o vsem,” ne skriva navdušenja nad bolj izkušenim rojakom Čemažar, na vprašanje, kdo od tujih zvezdnikov tega športa mu je vzor, pa preseneti: “Ne zgledujem se po nikomer posebej. Pri vsakem rad vidim dobre stvari, pa tudi kakšno napako in se iz tega kaj naučim, vzornika v tujini pa nimam.”

    Skupni treningi s članom poklicnega moštva Bahrain McLaren so obrodili sadove. O tem priča izjemen nastop na državnem prvenstvu v cestni vožnji, ko je Čemažar v absolutni konkurenci osvojil sedmo mesto, v kategoriji do 23 let pa zaostal le za asom Tadejem Pogačarjem. V zaključni klanec na Ambrož pod Krvavcem je prišel v ubežni skupini. “To je bil prvi tak večji športni dogodek, morda ne samo v Sloveniji. Zdi se mi, da so prišli navijat tudi ljudje, ki niso preveč vpeti v samo kolesarstvo. Nisem mogel verjeti, da lahko na eno državno prvenstvo v kolesarstvu pride tako veliko ljudi,” se je na dirko v Cerkljah na Gorenjskem ozrl Čemažar in dodal: “Proga je bila spodaj bolj tehnično zahtevna. Ta del, kolesarji mu rečemo Belgija, kar dobro poznam. Ustrezalo mi je tudi deževno vreme, da je malo drselo. Klanec je bil pa tako ali tako nekaj posebnega.”

    Štiri minute bi morda bile dovolj
    In s kakšno prednostjo bi moral priti do vzpona, da bi se lahko ubranil napadov Primoža Rogliča in Pogačarja? “Težko je reči… V primeru, da bi imela s Tratnikom tri minute prednosti, ne vemo, koliko bi šla Roglič in Pogačar hitreje … ampak če bi imela kakšne tri, štiri minute prednosti, bi se dirka morda lahko odvila drugače.” Kako pa je videl sam razplet dirke? “Od štarta sem klanec začel s svojim ritmom. Tratnik je začel zelo hitro. Imel sem srečo, da so me ujeli ravno na tistem malce bolj ravninskem delu, da sem si lahko malo odpočil. Tam je napadel Roglič … Potem sem šel do vrha, kolikor sem lahko, nič nisem razmišljal. Izčrpal sem vso energijo. To, da sem na Krvavec zaključil kot sedmi absolutno, v družbi takih imen, se mi zdi zelo v redu rezultat. Lahko rečem, da sem se v teh korona časih dobro spoznal, začel sem spet verjeti vase. Lani smo z Valjavcem poizkusili nekaj novega, pa mi ni najbolj ustrezalo. Ampak se mi zdi super izkušnja, da vem, česa ne smem.”


    Le teden kasneje je bilo na sporedu še državno prvenstvo v vožnji na čas s ciljem na Pokljuki. “To je bila specifična dirka, pravi gorski kronometer. Eni fantje so se odločili za menjavo kolesa. Zdaj malo razmišljam, kaj bi bilo,če bi tudi sam menjal, čisto informativno me zanima. Mislim pa, da neke bistvene razlike ni. Sem zadovoljen. Bilo je sicer soparno, kar mi ni najbolj ustrezalo. Dal sem vse od sebe,” se Čemažar spominja preizkušnje, na kateri je osvojil bronasto kolajno, za drugouvrščenim Kristjanom Hočevarjem pa zaostal manj kot dve sekundi.

    Čemažar je v zadnjih letih redno osvajal kolajne na državnih prvenstvih. Kateri rezultat pa je njemu najbolj pri srcu? “Zdi se mi, da največ štejeta svetovno in evropsko prvenstvo. Na svetovnem sem bil leta 2017 deveti v kronometru, na evropskem pa se lahko pohvalim s šestim in desetim mestom, prav tako v vožnji na čas.” Po državnem prvenstvu v vožnji na čas je sledil štiridnevni oddih v Piranu, da si je malo spočil glavo in zamenjal okolje. Nove priložnosti za vrhunski rezultat bodo prišle kmalu. “Z Martinom Hvastijo (selektor reprezentance do 23 let, op.p.) sva se slišala. Če bo vse po načrtih, gremo 26. julija za 14 dni na priprave na Pokljuko. Potem pa upamo, da bo Tour de l’Avenir in dirke za pokal narodov. Potrdili so še evropsko prvenstvo v Franciji … Upam, da bomo začeli dirkati.” In kakšna so njegova pričakovanja za omenjene dirke? “Mislim, da bi mi evropsko prvenstvo lahko ustrezalo. Tour de l’Avenir je zelo težak, ampak, če bi se osredotočil na kakšno etapo, bi morda lahko dosegel viden rezultat. Drugače pa mislim, da je dirka na Češkem (pokal narodov, op.p.) bolj za take kolesarje, kot sem sam, ki ne marajo zaključnega vzpona. Tudi dirka na Poljskem (pokal narodov, op.p.) – če bo ista trasa, kot lani – mi ustreza,” pravi Čemažar, ki zase trdi, da mu ustrezajo tako enodnevne kot večetapne dirke, še toliko bolj, če so zahtevne, tako tehnično, kot po profilu. Še pred odhodom na reprezentančne priprave ga po krajšem teambuildingu s klubskimi kolegi 25. in 26. julija v domačem Kranju čakata kriterij ter Velika nagrada Kranja.

    Največ možnosti v reprezentanci
    Čemažar se zaveda, da je ob fizični pomembna tudi psihološka priprava na dirko. “Zelo je pomembna! Če se osredotočiš na nepomembne stvari in se obremenjuješ z vsako malenkostjo, ti to pobere ogromno energije in pri meni se taka računica ne izide.” Ko ga povprašamo, kaj si želi doseči v karieri, ne ovinkari. “Dres Kranja si želim zamenjati za dres kakšne World Tour ekipe. Za to pa bo potreben še kakšen rezultat. Največ možnosti imam skozi reprezentanco. Je pa tudi malo od sreče odvisno, da te opazijo. Gledam pozitivno na vse skupaj,” odločno pove in doda, da kakšne resne ponudbe še ni imel, a da si zaradi tega ne nalaga kakšnega posebnega pritiska. “Nisem obremenjen s tem. Bi pa rad čimprej prestopil, zato, da narediš en korak naprej, da ne obstaneš na neki stopnički.” Ali bi ga zanimal prestop tudi v slovenski najtrofejnejši klub, novomeško Adrio? “Če bi prišla ponudba, bi o njej razmislil.”


    Ob treningih in tekmovanjih Čemažar ni pozabil na izobrazbo, pa čeprav je študij trenutno malce na stranskem tiru. “Končal sem Gimnazijo Franceta Prešerna v Kranju. Naredil sem splošno maturo. Vpisal sem študij wellnessa na Bledu. A bilo je preveč prakse in dejavnosti, kjer moraš biti stoodstotno prisoten, kar pa v mojem primeru ni bilo možno. Zaenkrat je fakulteta še malo v zraku.” Seveda nismo mogli mimo dopinga v športu. Nik ima glede tega jasno oblikovano mnenje. “Bil sem v športnem oddelku na kranjski gimnaziji in seveda je kdaj beseda tudi na to nanesla. Se mi zdi, da je še zmeraj precej predsodkov, ljudje ne poznajo zadev. Morda malo tudi iz heca… Moje mnenje pa je, da je treba čim dlje stran od tega. Ne izplača se. Da bi šel zaradi tega pol minute hitreje v klanec in tvegal srčno kap pri štiridesetih stopinjah … se ne izplača!”

    S podporo družine je lažje
    Za vsakega športnika je na njegovi poti podpora bližnjih zelo pomembna. Čemažar se tega dobro zaveda. “Res je, to je zelo pomembno. Družina me podpira od samega začetka. Takoj sem dal vedeti, da mi je kolesarstvo bolj pomembno od šole. Moral sem se odločiti in odločil sem se za šport. Za mizo grem lahko še vedno sedeti. Doma so me stoodstotno podpirali. Nikoli ni bilo težav. Tudi kolo za kronometer so mi kupili.” Ni pa družina edina, ki mu stoji ob strani. “Že šest let imam tudi resno dekle. Urška me spremlja na dirkah po Sloveniji in bližnji okolici.”

    Za konec smo se dotaknili še splošne kulture na naših cestah. Kolesarji so namreč vsakodnevno izpostavljeni takšnim in drugačnim kapricam drugih udeležencev v prometu. “Največ treniram na Gorenjskem in lahko povem, da se mi vozniki na teh cestah v veliki meri zdijo kar v redu. Seveda so izjeme, najbolj pa so po mojem mnenju problematični tako imenovani nedeljski vozniki. Ne gledajo na cesto, ne uporabljajo smernikov. Nevarni so za ves promet, mi na kolesu pa smo še toliko bolj ranljivi,” še sklene Čemažar.

    6x NAJ NIKA ČEMAŽARJA

    NAJLJUBŠA KNJIGA Skrivna dirka od Tylerja Hamiltona
    NAJLJUBŠA GLASBA Čisto vse, odvisno od razpoloženja.
    NAJLJUBŠA HRANA Palačinke! Sem se jih že poizkusil prenajesti, a ne gre.
    NAJLJUBŠA PIJAČA Voda
    NAJLJUBŠA ŽIVAL Pes. Imamo ga doma, že dobrih deset let. Zelo rad ga peljem na sprehod.
    NAJLJUBŠA DIRKA Strade Bianche. V zadnjem času je dobila na veljavi. Zdi se mi, da bi se dobro znašel na takem terenu. Je pa Toskana že tako ali tako zelo lepa.

    KZS
    Foto: KZS in www.alesfevzer.com

    Comments are closed.