In memoriam


  • In memoriam

    Vladimir Lado Reščič (1933-2020)

     

    Lado Reščič je bil doma in v svetu priznan v kolesarstvu. Leta 2004, pri 71 letih je bil med gosti Gira d’Italia na takrat še uradno neprevoznem viaduktu Črni Kal.

    V slovenskem športu in še zlasti kolesarstvu je bilo veliko pomembnih in v časopisih oziroma medijih posebej poudarjenih ljudi – od vrhunskih tekmovalcev (na domači in svetovni ravni) do trenerjev, predsednikov in članov osrednjih zvez ter klubov. V kolesarstvu je bilo tudi veliko pomembnih ljudi v senci – od mehanikov in sodnikov do drugih sodelavcev klubov in zveze. Vladimir Vlado Reščič je bil eden izmed najbolj zanimivih ljudi, čeprav nikoli ni bil v medijih izpostavljen. Vse življenje je bil namreč v ozadju, čeprav je opravljal izjemno pomembna dela. Bil je dolgoletni član predsedstva KZS – od podpredsednika in prvega moža za finance do predsednika nadzornega odbora. Bil je tudi pomemben sodnik in seveda podpredsednik organizacijskega odbora dirke Alpe Adria. V kolesarstvo se je Ljubljančan vpisal pri dvajsetih letih – leta 1953 v takrat najmočnejšem slovenskem klubu Odred, v katerem je sodeloval skupaj z bratom Dušanom, ki je bil takrat predsednik kluba. To se je zgodilo v času odprtja tovarne koles Rog, kar je močno vplivalo na razcvet slovenskega kolesarstva in ustanovitve novih klubov. Takrat jih je bilo namreč v Sloveniji le 14 …

    V ozadju 60-letnega aktivnega delovanja je bil med najbolj pomembnimi funkcionarji Odreda, kasneje Astre. Skupaj s predsednikom osrednje zveze Lojzetom Šavornom pa je bil kasneje eden izmed vodilnih mož pri organizaciji dirke Alpe Adria, sicer tista leta najbolj sloviti enotedenski dirki v zgodovini jugoslovanskega in slovenskega kolesarstva, ki pa ni kolesarila samo v Sloveniji in Hrvaški, ampak tudi v Italiji in Avstriji. Ta dolga leta najbolj pomembna kolesarska prireditev je bila na sporedu 25 let, vse do leta 1990. Takrat je bila zadnjič na sporedu, prvič pa uvrščena v “Seven hors skupino”, najvišjo kategorijo mednarodne kolesarske zveze amaterskih dirk.

    Zelo pomembno vlogo je imel tudi pri pripravi pomembne kolesarske proslave “Ob žici okupirane Ljubljane”, ki je bila dolga leta ena najbolj pomembih mednarodnih prireditev v slovenski prestolnici.

    Večino 65 let nadvse poudarjenega življenja v kolesarstvu je sodeloval pri pripravi oziroma izdelavi statutov. Bil pa je tudi eden izmed najboljših in najbolj pomembnih kolesarskih sodnikov v takratni skupini, v kateri so bili še Dušan Janežič, Marko Ferjančič, Bogdan Novak, Marjan Cajhen, Simon Tulipan, Roman Grm, Aleš Kupljen, Karel Povž, Janez Kupljen, Marija Jovanovič in Tone Kunaver. To je bila izkušena skupina, ki je v bistvu delala par desetletji na vseh slovenskih dirkah in gradila nove rodove.

    Njegovi veliki prijatelji, še posebej po koncu kariere, so bili nekoč najboljši jugoslovanski kolesarji na čelu s prvima možema Ljubom Vidalijem (Odred) in Andrejem Boltežarjem (Astre), ter velikani vzpona v svetovnem merilu – Janez Žirovnik, Franc Hvasti, Franc Škerlj, Rudi in Jože Valenčič, Vinko Perne, Alojz Bajc, Tone Ukmar, Jože Šebenik, Jože Roner, Stane Božičnik in Tone Kunaver ter seveda vsi drugi slovenski kolesarji, ki jih je poznal in jih na neki način do osamosvojitve Slovenije vodil znotraj pravilnikov in vseh drugih pravil zakonov zveze. Brez njega Slovenske, Hrvaške in Jugoslovanske dirke zanesljivo ne bi bile tako dobre in učinkovite.

    Lado je bil vse do smrti pri 87 letih v Ljubljani izjemen in vsestranski občudovalec kolesarstva na vseh ravneh. Bil je tudi eden izmed najbolj znanih amaterskih delavcev v športu, kakršne danes pogrešamo oziroma jih ni več. Na Alpe Adrii je imel zelo pomembno vlogo z Janezom Čemažarjem, ki je bil sicer poslovno direktor Tobačne tovarne, v prostem času pa organizacijski predsednik oziroma voditelj takrat daleč največje in spoštovane slovenske dirke v Evropi.

    Lado, kot so ga imenovali in najbolj poznali v kolesarskih krogih, je bil v slovenskem športu velik gospod in odličen sogovornik. Bil jer tudi pomemben prisluh za vse kolesarske ljudi. Nikoli se ni posebej izpostavljal niti dvigoval način sporočanja in sporazumevanja. Njegovi nasveti delovanja pa so bili za tiste čase zelo pametni in učinkoviti. Nikoli ni bil “zaplankan” oziroma nerazgledan in omejen, kar je bila sicer prevečkrat značilnost nekaterih vodilnih ljudi v slovenskem kolesarstvu, ampak deloval kot član skupine, ki je slovela kot pametna in razsodna. Do vseh je bil korekten sogovornik, ki je znal nesporazume in kreganja med funkcionarji in trenerji spraviti v razumljivo področje.

    Takrat so mu rekli, klasični – zlati funkcionar.

    Po izobrazbi je bil pravnik in zelo vesten delavec v Slovenijašportu, takrat največjem podjetju športa v Sloveniji in enega največjih v Jugoslaviji, v katerem je bil na začetku njegovega delovanja finančnega direktorja prvi mož Dušan Grabnar, kasneje pa Tomaž Lenič. Njegova velika sodelavka in družinska prijateljica je bila dolga leta ena najbolj pomembnih in znanih medicinskih sester v kolesarstvu – Milenka Brajnik. Od zaključka dire Alpe Adria so se Lado, Simon Tulipan, Roman Grm, Alojz Bajc in Brajnikova v Ljubljani dvakrat mesečno redno srečevali v gostilni Čad ter sledili izjemnemu napredku vseh profesionalcev v samostojni Sloveniji. To je bilo srečanje, v katerem so sodelovali tudi vsi tisti, ki so ves čas delovanja v kolesarstvu prispevali, da je ostalo na visoki ravni in se dvigovalo do današnjega….

    Reščičeva najbolj pomembna vloga je bila zagotovo, da so v Evropi kolesarstvo razvijali v času, ko je bilo v določenih državah amatersko, pri nas pa so mu počasi odpirali pot v svet. Vse do leta 1983, ko je prvi profesionalec postal Rogovec Vinko Polončič, ki pa mu je prav Reščič kot šef financ kluba in zveze omogočil začetek v Odredu in Astri.

    Alpe Adria, ter mnoge dirke v Sloveniji, Hrvaški in še posebej največje pod jugoslovansko zastavo zagotovo ne bi bile tako učinkovite in tako dobre, če ne bi bilo pametnega in umirjenega Reščičevega vpliva.

    Vito Divac

    Comments are closed.