Monika Hrastnik: “Imam še rezerve, lahko sem še boljša!”


  • Monika Hrastnik: “Imam še rezerve, lahko sem še boljša!”

    Intervju. Gorska kolesarka Monika Hrastnik je letos zablestela na svetovnem prvenstvu v avstrijskem Leogangu in z bronastim odličjem v spustu poskrbela za zgodovinski dosežek slovenskega kolesarstva.

    24. november


    Šestindvajsetletna Hrastnikova je tako tudi v dodobra spremenjeni sezoni naredila korak naprej ter nadgradila leto 2018, ko je postala evropska prvakinja v spustu. Visoko motivirana pričakuje pričetek priprav na novo sezono in upa, da se bo življenje čim prej vrnilo v ustaljene tirnice.

    Kako gledate na letošnjo sezono?
    Po eni strani sem vesela, da je sezone konec. Ker je bila res dolga. Čeprav ne dirkalno. So pa bile dirke ves čas v glavah in nismo vedeli, kdaj in kje bomo dirkali.

    Kako ste se psihološko spopadali s preprekami, ki jih je prinesel novi koronavirus?
    Na začetku je bilo kar smešno. Nihče ni pričakoval, da bo prišlo tako daleč, da bodo začeli odpovedovati dirke. Na začetku, ko so odpovedali prvo, smo rekli okej, upajmo, da bo druga po načrtih … Potem so odpovedali še drugo in vse je šlo samo navzdol … Dejansko sem vesela, da je na koncu sploh bilo svetovno prvenstvo in nekaj dirk svetovnega pokala.

    Koliko štartov ste imeli letos?
    Mislim, da osem. V doslej moji najuspešnejši sezoni 2018 pa sem jih imela 18.

    Še vedno leto 2018 ostaja najbolj uspešno?
    No, ne, mislim, da bo letošnja sezona prevzela primat, ha ha.

    Na svetovnem prvenstvu, glavni dirki sezone, ste bili odlični in osvojili bronasto medaljo. Kako se spominjate dirke?
    Spomini na to dirko bodo ostali za vedno. Ne samo zaradi medalje. Tudi zaradi razmer, ki so vladale tam … Še zdaj težko verjamem, da sem Sloveniji privozila prvo medaljo v gorskem kolesarstvu v članski konkurenci. Res sem vesela, ni lepših občutkov!

    Je bron dodaten motiv za naprej?
    To je velika motivacija. Kmalu začnem s pripravami na novo sezono. Upam, da ne bo takih problemov s koronavirusom, da ne bo prihajalo do odpovedi dirk.


    Kakšen je načrt priprav?

    Trenirala bom z Andražem Jančarjem, tako kot pred zadnjo sezono. On skrbi za fizičen del. Kako bo z ekipnimi pripravami ne vem še nič, upam, da bomo imeli vsaj kakšen kamp. Če ne bo snega, lahko treniram v Mariboru.

    Prav Maribor je takoj po svetovnem prvenstvu gostil dve dirki svetovnega pokala. Kako je bilo tam?
    Takrat še nisem dojela vsega skupaj … Vse je bilo zelo natrpano … Sami cirkusi s korona testi … Prišla sem domov, samo spakirala za naprej in odšla v Maribor. Lani sem bila tam peta, letos sem ponovila rezultat. Bila sem zelo vesela, to je bil prvi svetovni pokal v tej čudni sezoni. Počutila sem se zelo dobro.

    Koliko testov na koronavirus ste opravili letos?
    za vsako dirko vsaj dva. Osebno se jih ne morem navaditi, vedno hujše je.

    Dirkate za francosko ekipo Dorval AM. Kako so bili zadovoljni z bronom?
    Bili so zelo veseli, posebej zato, ker je tudi svetovna prvakinja Camille Balanche članica naše ekipe. Tako, da sva bili kar dve na zmagovalnem odru. Se mi je pa sicer pogodba letos iztekla, a smo jo podaljšali še za dve leti. Zelo sem vesela, tu imam vso podporo, ki jo potrebujem. še naprej ostajam na ‘bajku’, ha ha.

    Kakšne cilje pa imate v rezultatskem smislu?
    Letos sem dokazala, da sem naredila korak naprej. Bolj pomembni kot rezultati, so zaostanki za najboljšimi. Mislim, da sem jim blizu. Je pa treba dati vse od sebe in dirko izpeljati s čim manj napakami. Punce so zdaj tako dobre, da te majhna napaka veliko stane. Mislim, da lahko še napredujem, posebej če bom toliko trenirala kot lani. Imam še nekaj rezerve, lahko sem še boljša!

    Katera proga vam je najbolj pri srcu?
    Rada imam tehnične in strme proge. Taka je na primer v Val di Sole. Všeč mi je tudi proga v Mariboru, verjetno tudi zato, ker tam največ treniram in jo dobro poznam.

    Vaš partner Miran Vauh je vaš mehanik, del vaše ekipe. Je to prednost, da je ves čas ob vas?
    Ja, to je kar velika prednost. Veliko mi svetuje, pomaga pri samem treningu.

    Vaš šport sodi med najbolj atraktivne, padcev ne manjka. Kateri so bili najhujši?
    Padcev res ne manjka. Najhujši je bil ob koncu sezone 2018, ko sem si zlomila medenico. Tudi pretres možganov lani ni bil najbolj nedolžen. Pa tudi, ko sem si natrgala vezi v gležnju, sem potrebovala kar dolgo časa, da sem se vrnila. Poškodbe so sestavni del našega športa. Upam, da jih bo čim manj.

    Kakšno je vzdušje v reprezentanci? Ste njena redna članica.
    Mislim, da je organizacija vsako leto boljša. Je pa dobro, da je bilo prvenstvo letos bližje, saj so stroški odprave bistveno nižji in je lahko poleg več osebja. Sem zelo vesela, da redno zastopam Slovenijo na velikih tekmovanjih, še posebej pa, če so prisotni še dobri rezultati.

    Kako ste zadovoljni z medijsko pokritostjo vašega športa?
    Tudi na tem področju je napredek. Vse več je intervjujev, videov … Letos so naši rezultati kar odmevali. Največ po mojem naredi prenos mariborske dirke. To je res bomba! Mislim, da se premika v pravo smer.

    Tekmovalci v spustu se radi poveselite, kako je bilo s tem v letošnji sezoni?
    Letos je bilo bolj bogo. Vse zaprto. Na primer v Mariboru ni bilo toliko navijačev zaradi omejitev, ki so veljale. Bolj žalostno je vse skupaj. Upam, da čim prej mine in da se vzpostavi običajno stanje. Na naših dirkah je res veselo.

    Je zaradi odličnih rezultatov morda na vidiku kakšen novi sponzor? Lahko pri nas živite od tega športa?
    V Sloveniji težko živiš od tega športa, praktično se ne da. V Franciji denimo so pogoji malo boljši. Ali pa v Angliji. Kar se tiče sponzorjev, zdaj se bom lotila iskanja in videla, kaj se da narediti. Mislim, da je v Sloveniji to še kar velik problem. Posebej za našo disciplino, ki ni olimpijska.

    Prihodnje leto se v Mariboru obeta evropsko prvenstvo v spustu. Kaj vam pomeni boj za kolajne pred domačimi gledalci?
    To je super informacija! Če ne bo snega, bomo lahko veliko trenirali tam. Mislim, da bo tudi kakšen nov odsek na progi. Mislim, da bi lahko bilo kar zanimivo!


    Kako ste pravzaprav začeli s tem športom?
    Začela sem s fourcrossom, navdušil me je bratranec Urban Rotnik. Ampak tisto je bilo bolj kot hobi. Tam sem se spoznala z downhillom. Stroški tu so precej višji kot pri fourcrossu. Delala sem in si kupila prvo kolo. Tako se je začelo.

    Ste absolventka na Fakulteti za tehnologijo polimerov … Kako napreduje diploma?
    Začeti moram s pisanjem, ha ha. Čakata me še dva meseca prakse. Ravno zdaj čakam na odgovor, upam, da ga čim prej dobim. Diplomo upam, da spesnim do začetka sezone, čeprav bo težko.

    Drži, da zelo radi izdelujete nakit iz lesa?
    Dejansko sem zdaj v teh dneh po sezoni ves čas v delavnici, nekaj se dogaja. Izdelujem za družino, prijatelje, znance.

    Kaj še radi počnete v prostem času?
    Najraje se družim s prijatelji, kar je ob teh ukrepih nemogoče. Grem v hribe z družino, s psom. Ukvarjam se še z drugimi športi. Pozimi smučam, deskam …

    Prisotnost na družbenih omrežjih je skorajda nujna za vse vrhunske športnike. Kakšen odnos imate do njih?
    Moraš biti prisoten, v teh časih je to nujno. Moraš si vzeti čas, redno objavljati stvari. Sama sem bolj lena za to. Imam nekaj sledilcev, lahko pa bi jih bilo še več. Mislim, da je to zelo pomembno za sponzorje. Za nekatere bolj kot rezultat.

    Bi za konec želeli še kaj dodati?
    Rada bi se zahvalila Iztoku Kvasu z Visitpohorje, Kolesarski zvezi Slovenije, svoji ekipi za vso pomoč. Najbolj pomembna pa je družina. Ta me podpira v vsakem trenutku! Upam, da bom še naprej tako uspešna, da bo čim manj poškodb.

    KZS

    Comments are closed.