Dirkališčno kolesarstvo

Sprint – OI

Sprinterska disciplina, kjer se običajno pomerita dva tekmovalca, enako kot eksplozivnost in hitrost pa je pomembna tudi taktika. Na 250-metrski stezi je vsak dvoboj običajno dolg 3 kroge.

Tekmovanje se začne s kvalifikacijami, ki poteka po pravilih letečega sprinta na 200 metrov oz. kronometra na 200 metrov. Pare dvobojev se določi na podlagi doseženih časov – najhitrejši se pomeri z najpočasnejšim. V kvalifikacijah kolesar v prvih treh krogih posamično pridobiva hitrost, potem pa sprinta na 200-metrski razdalji. Začetek merjenja časa označuje bela črta na približno četrtini prvega ovinka. Kolesarji zato izkoristijo naklon steze tako, da se v zavoju spustijo in hitro pridobijo visoko hitrost.

Uvodni del dvobojev v sprintu poteka taktično, zelo počasi, neredko se kolesarja tudi povsem ustavita (t. i. track stand). V tem delu dirke si skušata izboriti dober položaj oziroma prisiliti tekmeca, da prvi začne sprint, s tem pa izkoristiti njegovo zavetrje in ga prehiteti tik pred ciljem. V finalnih vožnjah za tretje in četrto ter prvo in drugo mesto se pari merijo na dve zmagi, torej na dveh, do treh dvobojih.

Na nekaterih tekmovanjih, denimo Ucijevi ligi prvakov v dirkališčnem kolesarstvu, v izločilnih bojih nastopajo trije kolesarji.

Sprint je olimpijska disciplina že od samega začetka, z izjemo let 1904 in 1912, za ženske pa od leta 1988.

Ekipni sprint (team sprint) – OI

Eksploziven ekipni kronometer treh kolesarjev, dolg tri kroge. Pogovorno ga imenujemo tudi olimpijski sprint.

Tako kot pri ekipni zasledovalni vožnji lahko dve ekipi tekmujeta druga proti drugi, pri čemer startata na nasprotnih straneh steze. Kolesarji ekipe startajo drug ob drugem. Tisti na notranji strani steze je prvi, najbolj eksploziven kolesar, ki vozi v ospredju prvi krog, druga dva mu sledita v zavetrju. Po prvem krogu se vodilni v trojki umakne in konča dirko. Drugi kolesar se umakne na koncu drugega kroga, tako da tretji kolesar zadnji krog opravi sam- ta je med tremi sprinterji najbolj vzdržljiv, tako da lahko ohrani visoko hitrost do cilja.

Zmaga ekipa z najboljšim časom od starta treh kolesarjev do prihoda v cilj zadnjega kolesarja.

Na prvenstvih je bil ekipni sprint uveden leta 1995, na olimpijskih igrah za moške od leta 2000, za ženske pa od leta 2012.

Kronometer na 1 km (kilometre time trial)

Najdaljša sprinterska disciplina s stoječim startom na 1000 metrov. V pogovornem jeziku tudi kilo. Po startu je pomembno čim prej pridobiti visoko hitrost in jo na 250-metrski razdalji vzdrževati vse štiri kroge. Kot pri vseh kronometrih na stezi se skušajo kolesarji držati črne črte na dnu steze, ki označuje najkrajšo linijo. Pred finalno vožnjo se v primeru večjega števila tekmovalcev izvedejo kvalifikacije, sicer pa je zmagovalec dogodka preprosto kolesar, ki na eni finalni vožnji doseže najhitrejši čas.

Mlajši mladinci in dečki tekmujejo na 500 metrov.

Posamična zasledovalna vožnja (Individual Pursuit)

Vožnja na čas, ki je za članski kategoriji dolga 4 kilometre in nagrajuje vzdržljive kolesarje z odličnim aerodinamičnim položajem. Razdalje:

Dva kolesarja začneta dirko istočasno iz stoječega startnega položaja na nasprotnih straneh steze. Kolesarja poskušata ujeti drug drugega, pri čemer se rezultat določi na podlagi doseženega časa. Če je tekmovalec ujet, je lahko dirka v izločilnih bojih končana. Sicer lahko vodilni nadaljuje do cilja, bodisi z namenom čim boljšega časa v kvalifikacijah bodisi z namenom  doseči rekord.

Posamična zasledovalna vožnja je bila do vključno leta 2008 olimpijska disciplina.

Ekipna vožnja (individual pursuit) – OI

Poleg vzdržljivosti posameznikov igra ključno vlogo še uigranost štirih kolesarjev ekipe, ki se na stezi izmenjujejo v ospredju. Enako kot pri posamični zasledovalni vožnji je cilj prevoziti razdaljo v najkrajšem času ali ujeti in prehiteti nasprotno ekipo. Na večjih tekmovanjih z večjim številom ekip gre za zasledovalno ekipno vožnjo, če je prijavljenih manj ekip, pa se lahko izvede finale že po prvi vožnji. Razdalje:

Kolesarji ekipe tesno sledijo drug drugemu in se v zavojih menjajo, tako da se vodilni pomakne na zadnje mesto in prepusti vodilni položaj drugemu kolesarju. Menjave potekajo usklajeno z namenom čim manjše izgube časa. Ključno je, da v cilj prikolesarijo trije kolesarji tesno skupaj, saj se končni čas izmeri, ko ciljno črto s prednjim kolesom prečka tretji kolesar. To pomeni, da lahko ekipa med vožnjo enega kolesarja izgubi, seveda pa s tem izgubi pomemben člen, zato se trudijo ostati tesno skupaj čim dlje.

Dirka na točke (points race)

Vzdržljivostna disciplina s skupinskim startom, ki poteka po principu kriterija. Na 250-metrskih stezah se vsakih 10 krogov podeli točke prvim štirim tekmovalcem (5-3-2-1 točka). Zadnji sprint se točkuje dvojno (10-6-4-2). Odločilno prednost je mogoče pridobiti z uspešnim pobegom. Kolesarji, ki ujamejo glavnino za krog, prejmejo 20 točk. Kolesarji, ki za krog zaostanejo, izgubijo 20 točk. Po točkah izenačene kolesarje se v rezultatih razvrsti po vrstnem redu prihoda v cilj v zadnjem sprintu.

V finalu lahko nastopi največ 24 kolesarjev. Če je prijavljenih več, se izvede kvalifikacije, prav tako po pravilih dirke na točke.

Razdalje:

Dirka na končni cilj (scratch race)

Glede pravil najenostavnejša vzdržljivostna disciplina s skupinskim startom. Zmagovalec je tisti, ki prvi prečka ciljno črto. Kljub preprostosti lahko dirka na končni cilj navduši s pobegi, pridobivanjem krogov in ciljnim sprintom v skupini.

Če kolesar oziroma skupina kolesarjev ujame glavnino za krog, s tem avtomatsko pridobi prednost enega kroga. Kolesar, ki ga ujame glavnina, je izločen iz tekmovanja.

V finalu lahko starta največ 24 kolesarjev. V primeru večjega števila prijavljenih se izvede kvalifikacije, in sicer po pravilih dirke na končni cilj.

Razdalje:

Dirka na izločanje (elimination race)

Izredno napeta dirka s skupinskim startom, kjer na 250-metrski stezi vsaka dva kroga izpade zadnji kolesar v skupini.  To je tisti kolesar, ki z zadnjim kolesom zadnji prečka ciljno črto. Če zadnjega ni mogoče določiti, se izloči kolesarja v naslednjem sprintu. Izločanje se nadaljuje, dokler ne ostaneta na stezi dva kolesarja, ki se za zmago pomerita v medsebojnem sprintu.

Na 250-metrski stezi je lahko največ 24 kolesarjev. V primeru večjega števila prijavljenih se izvede kvalifikacije po pravilih dirke na končni cilj (kvalifikacijske razdalje – 7,5 km za članski kategoriji in 5 km za mladinski kategoriji).

Tempo dirka (tempo race)

Skupinska dirka, kjer kolesarji zbirajo točke v sprintih v vsakem krogu ali s pridobivanjem kroga proti glavnini. Tempo dirka je sestavni del omniuma, lahko pa poteka tudi samostojno. Za članski kategoriji je dolga 10 kilometrov, za mladinski pa 7,5 kilometrov.

Prvih štirih krogov se ne točkuje, na koncu četrtega kroga pa zvonec opozori da se začenjajo sprinti. Odtlej po petem in vsakem naslednjem krogu prvi čez ciljno črto prejme po eno točko, enako tudi v zaključnem sprintu. Kolesar, ki ujame glavnino za krog, pridobi 20 točk. Kolesar, ki za glavnino zaostane za krog, izgubi 20 točk.

Madison (OI)

Skupinska dirka dvočlanskih ekip, kjer pari zbirajo točke na vmesnih sprintih tako, da izmenjaje eden v paru dirka, drugi pa medtem počiva med počasnejšo vožnjo na zunanji strani steze. Ta olimpijska disciplina je dobila ime po dvorani Madison Square Garden v New Yorku, kjer se je dirka s takšnimi pravili odvila prvič.

Na 250-metrski stezi lahko nastopi do največ 18 ekip, torej je na stezi lahko celo 36 kolesarjev. Vsakih 10 krogov se prvim štirim ekipam podeli točke (5-3-2-1), v zaključnem sprintu se točke štejejo dvojno (10-6-4-2). Če par ujame glavnino za krog, pridobi 20 točk, če za glavnino zaostane za krog, izgubi 20 točk.

Točke zbira hitri kolesar, ki dirka, počivajoči pa vozi nad modro črto. Ko se odločita za menjavo, se počivajoči spusti pod modro črto in poda roko hitrejšemu kolegu. Ta ga prehiti in nato z roko potegne predse, tako da ga izstreli v dirko.

Madison je za spremljanje zahtevna, a zdaj brez dvoma ena najatraktivnejših disciplin. Običajno so najboljši pari z vzdržljivim kolesarjem, ki je sposoben sodelovati v pobegih, in dobrim sprinterjem, ki pobira točke v sprintih.

Omnium (OI)

Olimpijska disciplina, sestavljena iz štirih dirk, ki po določenem vrstnem redu potekajo v enem dnevu:

1. Dirka na končni cilj
2. Tempo dirka
3. Dirka na izločanje
4. Dirka na točke

Zmagovalec omniuma je kolesar, ki zbere največ točk. Na prvih treh dirkah (končni cilj, tempo in izločanje) osvoji zmagovalec 40 točk, vsak naslednji pa 2 točki manj (40-38-36, …).

Izjema je zadnja disciplina dneva kjer se točkuje po pravilih dirke na točke. Torej, vsakih 10 krogov se podeli točke najboljšim štirim (5-3-2-1 točka), zadnji sprint pa šteje dvojno (10-6-4-2). Prav tako kolesar, ki glavnino ujame za krog, pridobi 20 točk, kdor za glavnino zaostane za krog, pa 20 točk izgubi. Tako je dirka na točke ključni del omniuma, napetost pa se ohrani do konca.

Razdalje na omniumu:

V primeru več kot 24 prijavljenih se izvede kvalifikacije po pravilih in razdaljah kvalifikacij za dirko na točke.